NARAVNI SPOMENIK DEBELI RTIČ

Ogledov od septembra 1999:

Polotok Debeli rtič se podobno kot drugi rti slovenske obale zajeda v Tržaški zaliv v severozahodni smeri. Njegovo široko uravnano sleme se dviga proti vzhodu v pobočje Jurjevega hriba (107m) in doseže ob korenu polotoka 60 do 70 metrov nadmorske višine. Na zahodu so ob stiku z morjem oblikovane prepadne stene (klif), ob njihovem vznožju pa ozka abrazijska terasa. Abrazija, preperevanje flišnih sten in odplakovanje preperele kamnine so osnovni geomorfološki procesi, ki oblikujejo klif, preprečujejo njegovo zaraščanje ter ga tako ohranjajo pri "življenju". Posledica naštetih procesov je tudi pomikanje klifa v kopno, kar se ob slovenski obali dogaja s povprečno hitrostjo 1 do 2 cm letno.
Zavarovano območje obsega približno 800 metrov obale na skrajnem zahodnem delu rta in vključuje rob klifa, stene, abrazijsko teraso ter 200 metrski pas obalnega morja. Klif je visok od dvanajst do enaindvajset metrov, stene pa imajo odvisno od ekspozicije tudi različno geomorfološko in vegetacijsko podobo ter različno stopnjo aktivnosti. Klif je najbolj aktiven na skrajnem, najbolj izpostavljenem delu rta-punti, kar je rezultat vsakodnevnega delovanja morskih valov in temu primernih abrazijskih procesov. Tu in tam so zaradi geološke strukture razgaljene tudi jugozahodne stene klifa. V tem delu klifa se med dvema slojema peščenjakovih plasti pojavlja nekaj metrov debeli sloj intenzivnemu preperevanju podvrženih lapornatih plasti. Podobno, prostorsko omejeno razgaljenost flišnih sten srečamo tudi na severni in severozahodni obali polotoka, kjer je morska abrazija ob lokalno vertikalno nalomljenih in zamaknjenih flišnih plasteh izoblikovala tudi nekaj metrov dolg in globok horizontalni abrazijski spodmol. Sicer pa so brežine klifa, na mestih kjer naklon to dopušča. poraščene s toploljubnimi rastlinami, predvsem z žuko (Spartium junceum) in južno šmarno deteljo (Coronilla emeroides).
Zgornji rob klifa je poraščen z gosto drevesno-grmovno zarastjo. Med drevesnimi vrstami sicer prevladuje bor (Pinus halepensis in P. nigra), dokaj pogosti pa so tudi hrast (Quercus pubescens), črni gaber (Ostya carpinifolia), mali jesen (Fraxinus ornus) in robinia (Robinia pseudacacia). Najpogosteje zastopane vrste grmovne zarasti pa so: robida (Rubus sp.), divji brošč (Rubia peregrina) in južna šmarna detelja.
Od opisanega vzorca zarasti se razlikuje rob klifa na skrajnem severovzhodnem delu zavarovanega območja, kjer med drevesnimi vrstami skoraj popolnoma prevladuje hrast. Sestoj je sicer po površini dokaj skromen, saj ga tvori le približno 50 dreves, vendar pa so nekatera znatnih dimenzij in precejšnje starosti.
Struktura abrazijske terase pod klifom je v glavnem enotna. Terasa je ozka, na njej ležijo odlomljeni manjši bloki peščenjakovih plasti. Od omenjene strukture se deloma razlikuje le severna stran polotoka, kjer teraso sestavljajo izključno morski prodniki. Sicer pa lahko pod vodno gladino sledimo izjemno atraktivnim skladom podvodnega grebena, ki se izklinjajo proti zahodu in hkrati nakazujejo smer umikanja rta zaradi abrazijskega delovanja valov. Naklon dna je zaradi položaja omenjenih flišnih skladov prvih 100 m od obrežja zelo blag, nato pa nekoliko izrazitejši. Skromna globina omogoča intenzivno osvetljenost morskega dna in s tem tudi dobro razvito algalno zarast, kateri se na pasovih peščenega dna med posameznimi skladi pridružuje cvetnica kolenčasta cimodoceja (Cymodocea nodosa). Med najbolj opaznimi predstavniki zelo raznovrstnega živalskega sveta so predvsem naslednji: spužva spremenljivka (Verongia aerophoba), voščena morska vetrnica (Anemonia sulcata), ostriga (Ostrea edulis), užitna klapavica (Mytilus galloprovincialis), leščur (Pinna nobilis), polža čokati volek (Murex truncatus) in rožiček (Gerithium vulgata), morski jež (Parancentrotus lividus) in brizgač (Holothuria sp.) ter mali morski pajek (Maia verrucosa).

Tekst: Robert Turk

| Novosti | Park za Življenje Dragonja | Povezave |

Prenovljeno 21. septembra 1999 by :