KRAJINSKI PARK SECOVELJSKE SOLINE

KRAJINSKI PARK SEČOVELJSKE SOLINE SOLINE SKOZI STOLETJA

Kratka, vsega 46,6 km dolga obala Slovenske Istre je bila še v začetku tega stoletja posejana s solinami. Najpomembnejše so bile Piranske soline, od katerih so se danes ohranile le še miniaturne soline v Strunjanu in prostrane Sečoveljske soline (približno 850 ha) ob ustju reke Dragonje. Kdaj so Piranske soline začele nastajati, ni znano, prve pisane podatke pa zasledimo v drugi polovici 13. stoletja v piranskem statutu. V dolgih stoletjih obstoja so doživljale obdobja razcveta in nazadovanja, povezana s spreminjanjem političnih in družbenih razmer ter menjavanjem gospodarjev: beneške republike, francoskega in avstrijskega cesarstva, italijanske države, Jugoslavije in Slovenije. V prostorskem in tehnološkem razvoju solin je bilo kar nekaj pomembnih prelomnic, zadnja vsekakor ob koncu šestdesetih let, ko so na južnem območju Sečoveljskih solin, imenovanem Fontanigge, opustili proizvodnjo soli. Opuščeni predel je narava preoblikovala v vrsto različnih, bolj ali manj slanih biotopov, ki se med seboj prepletajo in dopolnjujejo v zaključen solinski sistem. Vodna črpalka na veter Photo D. Podgornik

MUZEJ SOLINARSTVA

Na opuščenih solinah Fontanigge je v zadnjih desetih letih je nastal ob kanalu Giassi muzejski kompleks. Muzej solinarstva obsega obnovljeni solinarski hiši, njima pripadajoči solni polji in nekoč plovni kanal Giassi, glavni kanal za dotok morske vode. V eni od hiš je na ogled zbirka starega solinarstva, v drugi pa sta skladišči za sol ter preprosto opremljeni sobi in kuhinja, namenjena bivanju zaposlenih na muzejskih solnih poljih, občasno pa tudi raziskovalnim in pedagoškim namenom. Solno polje sestavljajo bazeni različnih stopenj izparevanja in kristalizacijski bazeni, kjer poleti žanjejo sol.

POLOTOK SEČA - FORMA VIVA

Z južnim pobočjem se na Sečoveljske soline vizualno in krajinsko navezuje Polotok Seča. S pretežno agrarno preoblikovanimi zelenimi površinami v obliki kulturnih teras je nekak izsek značilne obmorske kulturne krajine, ki ga dopolnjujejo elementi kulturne dediščine: Razstavišče kamnitih plastik - Forma viva (umetnostni in arhitekturni spomenik) in arheološko območje.

NARAVNA DEDIŠČINA SOLIN

Sečoveljske soline so kot bogata zakladnica rastlinskega in živalskega sveta uvrščene med najpomembnejše lokalitete naravne dediščine v Sloveniji. Submiteransko podnebje, povečana slanost vode in opustitev solinarske dejavnosti na večjem delu solin ustvarjajo posebne ekološke razmere, v katerih preživijo le tisti organizmi, ki so nanje prilagojeni.
Rastlinam, ki uspevajo na slanih tleh, pravimo slanuše ali halofiti. V zaprtih kanalih z nekoliko globljo in slano vodo naletimo na obmorsko rupijo (Ruppia maritima), v očasno poplavljenih solinskih bazenih pa je največ osočnika (Salicornia herbatea,). Na bregovih kanalov in Etruščanska Rovka - Fotografija Dr. Lovrenc Lipej nekoliko dvignjenih opuščenih solinskih bazenih prevladujejo rastline z neopaznimi cvetovi, ki jih tako kot osočnika uvrščamo med metlikovke: sinji in grmičasti členkar (Arthyrocneumum glaucum in A. fruticosum), lobodovec (Halimone portulacoides), navadna obrežna lobodika (Suadea maritima), sodina solinka (Salsola soda) in tatarska loboda (Atriplex tatarica). Tem se pridružuje oskolistna mrežica (Limonium angustifolium), ki s svojimi vijoličastimi socvetji v poletnih mesecih obarva osušena solinska polja. Na skalnih nasipih glavnih kanalov uspevata še dva halofita: kobulnica morski koprc (Crithmum maritimum) in košarnica z rumenimi socvetji obmorski oman (Inula crithmoides). Edino slovensko rastišče navadnega hijacinta (Bellevalia romana) je zaradi bližine letališča močno ogroženo in delno že uničeno. Botanični pomen Sečoveljskih solin utemeljuje tudi podatek, da na tem območju uspeva kar 45 vrst iz Rdečega seznama ogroženih rastlin v Sloveniji.
V Sečoveljskih solinah živi le manše število vrst kopenskih vretenčarjev, med katerimi so tudi predstavniki pravih sredozemskih vrst, kot so najmanši sesalec na svetu etruščanska rovka (Suncus etruscus), primorska kuščarica (Lacerta sicula) in ostrouhi netopir (Myoti blythi), ki velja za prvo zanesljivo najdbo te vrste v Sloveniji. Solinarski bazeni, v katerih je voda nekajkrat bolj slana kot v morju, so življenski prostor številnim vodnim živalim, med njimi solinskemu rakcu (Artemia salina), nekaterim školjkam, različnim mnogoščetincem in ribici solinarki (Alphanius fascinatus). Obilica hrane omogoča razvoj številnim ribjim mladicam, ki se od tu kasneje preselijo v morje.
Najbojlj izjemne so Sečoveljske soline z ornitološkega vidika, saj imajo ptice zaradi toplega podnebja in obilice hrane v solinskih bazenih idealne življenske možnosti. Na območju solin je bilo opaženih več kot 200 vrst, okoli 80 pa jih tu stalno ali občasno gnezdi. Spomladi ali jeseni se v solinah ustavljajo ali počivajo velike jate selivk, pozimi pa veliko ptic tu prezimuje. Med redkejše gnezdilce po številu parov štejemo rdečenogega polojnika (Himantopus bimantopus), rumenonogega galeba (Larus cachinnans), beločelega deževnika (Charadrius alexandrinus), navadno (Sterna birundo) in malo čigro (Sterna albifrons). Sečoveljske soline so zelo zanimive tudi v zimskem času, ko se tukaj ustavljajo in zadržujejo številni galebi, race, gosi, prodniki (Calidris sp.) in martinci (Tringa sp.) pa tudi nekatere ujede, predvsem lunji (Circus sp.). Od čapelj najpogosteje opazimo malo belo čapljo (Egretta garzetta) - ki je tudi simbol Krajinskega parka Sečoveljske soline - pa tudi sivo čapljo (Ardea cinerea), rjavo čapljo (Ardea purpurea) in čopasto čapljo (Ardeola ralloides).

SOLINE DANES

Piranska občina je območje Sečoveljskih solin in polotoka Seče zaradi izjemno bogate naravne in kulturne dediščine ter z željo ohraniti soline kot značilni morfološki element obmorske kulturne krajine Slovenske Istre leta 1989 z odlokom razglasila za Krajinski park Sečoveljske soline. Znotraj krajinskega parka je območje solin zaradi izrednega kulturnega izročila, ki obsega arhitekturno, tehniško, tehnološko, etnološko in jezikovno dediščino, še posebej razglasila za etnološki in tehniški spomenik, štiri manjša solinska območja - Ob rudniku, Stare soline, Strojbe in Curto - Pichetto - pa zaradi naravovarstvenega pomena, s poudarkom na ohranjanju kompleksnega in očutljivega solinskega ekosistema, za naravne rezervate.

SEČOVELJSKE SOLINE - RAMSARSKA LOKALITETA

KOT DOSLEJ EDINO MOKRIŠČE V SLOVENIJI SO BILE SEČOVELJSKE SOLINE ZARADI IZJEMNIH KRAJINSKIH IN EKOLOŠKIH VREDNOSTI LETA 1993 UVRŠČENE NA SEZNAM RAMSARSKIH LOKALITET.

Ramsarska konvencija je bila sprejeta februarja 1971 v iranskem mestu Ramsar v okviru UNESCO kot Konvencija o močvirjih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališče močvirskih ptic. Ta mednarodni dogovor o varstvu in razumni rabi mokrišč, preprečil naj bi nadalnje uničevanje mokrišč, je do danes podpisalo več kot 100 držav po vsem svetu. Morske soline sodijo med najbolj ogrožena mokrišča v Sredozemlju. Zaradi naravi neprijaznega razvoja v tem stoletju našim generacijam pred očmi izginja slikoviti element sredozemske kulturne krajine, ki je s svojim strateškim pomenom in svojim kulturnim izročilom pomembno sooblikoval sredozemske civilizacije, vse do današnjih dni. Z njimi izginja tudi bogato življenje, vezano na svojevrstne solinske ekosisteme.

VARSTVENI REŽIM

Da bi ohranili Sečoveljske soline kot značilni krajinski element in območje bogate naravne in kulturne dediščine, v odloku opredeljeni varstveni režim določa omejitev vseh tistih dejavnosti, ki negativno vplivajo na ekologijo krajine in njeno podobo. Predvsem je prepovedan lov, kakršnokoli onesnaževanje zraka, vode in tal, graditev strnjenega naselja na polotoku Seča, spreminjanje namembnosti prostora; še posebej v naravnih rezervatih je prepovedano vsako poseganje, ki bi spremenilo življenske razmere za tamkajšnjo floro in favno. Prav tako je prepovedano uničevati in trgati rastline ter poškodovati gnezdišča in bivališča živali. Kakršnikoli posegi na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline so možni le s predhodnim soglasjem Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran.