PLJUNEM DOL S TURNA IN GLEDAM KAM PLJUNEC LETI... Preteklo je že mnogo vode in marsikateri izvir je presahnil, ker si je voda izdolbla drugo pot v laporju. Privreli so na plano drugi, pravzaprav isti izviri na drugem mestu. Res davno je že od takrat, ko je hudobna vila, na poti proti domu z rojstnega dne pupce Trnjulčice, kar tako za svoj gušt zamahnila s čarobno paličico nad Dragonjo in Šavrinijo. Čas se je ustavil. Ni se več slišalo klepanje kose, zamrlo je za vedno petje žanjic, krepali so vsi Boškarini, angeli še dandanes spijo leže v visoki travi izven Hrvojskega žegna in ustavila so se mlinska kolesa vseh mlinov. Srobot in robida je vse prerasla, celo stare poti in ceste po katerih so z mušo tovorili koruzo, žito in ječmen v valo in sveže zmleto moko nazaj grede. Zob časa je poruših strehe in zidove samotnih domačij in nekoč impozantnih mlinov. Ne Bela cerkev in ne Napoleonova vojska nista uspeli obuditi začarane princese. Celo nasprotno. Bela cerkev je spremenila    imena krajev, porušila stara svetišča, in na svetih krajih zgradila pile in cerkvena poslopja. Napoleonova vojska je z največjim topom ustrelila v še edini sveti kamen , ki je še kljuboval času, v Glemu, da se je razletel na nešteto majhnih delcev. Minila so leta in francoski vojaki so odšli, steklo je spet dosti vode v morje in prišla je Rdeča cerkev. Na gabrovški Miklavževi cerkvi je obrnila kope (strešnike) narobe in še na kateri drugi. Na svetih krajih je zgradila tovarne in zadruge,  kamor je na silo odpeljala še tistih nekaj Istrijanov, ki so se, čeprav dostikrat lačni, še vedno upirali hudobni vili in s težavo držali odprte oči. Nekateri se niso dali in so sami ali z družinami zbežali v Italijo, Avstralijo, Argentino, Ameriko in v druge kraje v daljnem svetu. Izmenjalo se je nekaj mrzlih zim, da je pokalo lubje na oljkah in nekaj dolgih vročih in sušnih poletij, da so nastale na njivah tako velike razpoke, v katere je šla z lahkoto celo noga Filipa Šmarskega. Anka ku uon ni ud leti in nanka san uoukodlak  na zna katera šajeta ga je hitla les. In spet so prišla dolga jesenska deževja, ko je bila tudi tista najbolj skrita dlaka na telesu mokra in stekle so velike količine vode v morje. Vendar, kakor pravi ljudski pregovor: "Po dežju se vedno pokaže sonce." In res, prišla je mavrica, še zadnje meglice so se razblinile, septembrsko sonce je posijalo z vso svojo močjo in s seboj prineslo Mavrično cerkev na Škrline k Fermovem mlinu. Več kot mesec dni je po vali odmeval glas bobna, na vso moč so lajali psi, na vejice dreves in grmovja so obesili čarobne raznobarvne trakove in zvončke, z reke so znesli za nekaj karjol kamenja. Zgradili z reki ukradenim kamenjem "zdravilni krog", ognjišče v obliki zvezde, posekali kar lepo število dreves in ob jasnih nočeh buljili v Luno. Kdo ve kaj si je Luna mislila: "Ma va fa'ncul, kaj me gledaš, mona!" Po dveh mesecih se je Mavrična cerkev pobrala iz teh krajev in za seboj pustila spomenik razdejanja. No, ena Mavrica se še vozi po Kupre z bičikleto, sake trki. Ne kje tam z daljne Štajerske je prikolovratil čuden možak in tukaj ostal. Že več kot 5 let živi v gozdu, na previsu visoko nad reko Borut Kosobrin. Pripravlja razne pripravke iz zdravilnih zelisšč, sam izdeluje piščali na katere igra svoji kozi, ker Mojca in  Kekec zahajata raje na rave žure v Gavioli.  Bedanca v teh krajih nismo videli še nikoli, ker je vesoljna Sloveniji znano, da se strašno boji sove. V bošku med Borštom in Laborjem, globoko nekje v žlebu gnezdi velika uharica, ki se zelo pogosto oglaša s svojim prodornim glasom. Šjor Tonin z Ženskega hriba (nekdaj Fon Labor) si je na koprskem radiu sposodil mikrofon in celo noč preždel med vejami starega gradna, zato, da je posnel njen glas. Sedaj s tem posnetkom straši in odganja nočne vsiljivce na Ženskem hribu.    Pršo je anka Miklauš inu prneso župane šibo s fjokon. Ni ga teu jemet za sojega. Ben, trba povet po pravice, da se je moš vre smejal prej ku je pršo Božič in je djau, da jema anka von ene par partov dol u vale pr Dragonje. Hmmmm, ma anka robida je ud njega, ni miga moja!? Bi rekel Mlakar: "Guido, anka za tebe bo pršu čas kolin! V ozadju se sliši brušenje nožev. Inu, ecola nas leti, denes... Iz Ljubljane, še edinega kraja na svetu, kjer živijo zaščiteni, genetsko še nezmanipulirani, Zakarpatski Močvirniki, (da ne pozabim, en primerek živi na Dolenjskem) se je po dolgih peripetijah končno  vrnil Krkavški kamen in bil postavljen na staro sveto mesto.  Točno tja kjer je stoletja kljuboval času, preden ga je Pomladna cerkev odpeljala v belo Ljubljano. Krajevna cerkev je v svoji vnemi okrasila okolje kamna s plastičnimi rožami. Mogoče jim je to svetoval  Filip Šmarski? Pa nič zato, nekega meglenega jesenskega jutra je sonce počasi vzhajalo iza Slavnika in skozi jutranje meglice pomežiknilo čez vrh Krkavškega kamna. Dol po stari kamniti poti je na sivi muši prijahal princ Rock&Roll. Muša je vsa znojna od dolgega galopa zavohala vodo in se v trenutku ustavila na bregu reke. Princ, ki je dremal v sedlu, je ob nenadni ustavitvi žejne živali padel z njenega hrbta v mrzlo vodo. Še napol dremajoč je Rock&Roll nehote poljubil priceso Dragonjo. Čarovnije je bilo v trenutku konec. Princ je ves moker vstal iz vode in še cele pol ure pljuval ven iz sebe ogabni okus po varderame, gnojnici, scavnici, solitru, kanu, NPK-ju in še čem o čimer ne vem imena.  Ne, nista se oženila, imela kup otrok in srečno živela do konca svojih dni; princesa je še naprej počasi tekla proti morju, a princ je zajahal svojo sivo mušo in že po nekaj minutah je izginil nekje tam za Loborskim hribom.  HisTer Histriae

---

---

| Novosti | Pobuda za Dragonjo | Povezave |

---

| Dragonja | Debeli Rtič | Žusterna | Strunjan | Rt Madona | Sečovlje | Vaš komentar | Menu |

---

Copyleft © 1996/1999 HisTer za društvo CAPRIS Vse pravice zavržene.

Obnavljal 21. decembra 1999 :